Izvor Pavlove vere

Izgledanje Pavlove vere

Gospodarstvo Jezusa (5. del)

Avtor: John Gresham Machen

Vsekakor samo dejstvo, da so kristjani uporabljali naslov, ki so ga uporabljali tudi v poganskih kultih, ne dokazuje odvisnosti od poganstva. Kajti naslov "Gospod" je bil skoraj tako dobro uveljavljen kot oznaka božanstva kot izraz "Bog". Ne glede na izvor verske uporabe besede je ta uporaba postala del grškega jezika. Misijonar, ki je želel oznanjati enega pravega Boga, je moral, če je govoril grško, uporabiti izraz "Bog", ki je seveda že bil uporabljen v poganski religiji. Če je torej želel Jezusa označiti kot Boga z besedo, ki bi ga hkrati razlikovala od Boga Očeta, je moral uporabiti besedo "Gospod", čeprav je bila tudi ta beseda že uporabljena v poganstvu. Niti v enem niti v drugem primeru uporaba grške besede ni pomenila najmanjšega vpliva pojmov, ki so bili vezani na besedo v politeistični religiji.

Vendar pa je obstajal še en, veliko močnejši razlog za uporabo grškega izraza "Gospod" za Jezusa, kot je bila njegova splošna uporaba med grško govorečimi ljudmi. Religiozna uporaba tega izraza ni bila omejena samo na poganske kulte, ampak se je pojavila tudi v grški Stari zavezi, in če že kaj, še bolj trdno ustalila. Beseda "Gospod" se v Septuaginti uporablja za prevod "Jahweja" iz hebrejskega besedila. Razpravljati o razlogih, ki so prevajalce vodili pri njihovi izbiri tega posebnega besede, bi bilo popolnoma neprimerno. Brez dvoma je nekakšen izraz za "Gospod" zahteval asociacije, ki so se že zbrale okoli hebrejske besede. In navedeni so lahko različni razlogi za izbiro "kyriosa" namesto druge grške besede, ki pomeni "gospod". Morda je korenska pomenska "kyriosa" bolje izrazila idejo, ki je bila predvidena; morda je tudi že bila religiozna pomenska pripisana "kyriosu", ki je druge besede nimale. Kakorkoli že, ne glede na razlog, "kyrios" je bila beseda, ki je bila izbrana.

In resnica je velikega pomena. Med bralci Septuaginte je krščanstvo prvič zašlo. Septuaginta je bila Biblija judovskih sinagog, in v sinagogah so jo brali ne samo Judi, ampak tudi množice poganov, "božjefolk" iz Knjige apostolov. Z "božjefolk" se je začela poganska misija. In tudi tam, kjer so bili poganski spreobrnjenci, ki niso nikoli hodili skozi šolo sinagoge v zelo zgodnjem obdobju - takšni spreobrnjenci so bili morda maloštevilni - tudi takrat je bila Septuaginta takoj uporabljena v njihovem pouku. Tako so krščanski misijonarji, ko so uporabili besedo "Gospod" za Jezusa, takoj vedeli, kaj mislijo. Takoj so vedeli, da Jezus zavzema mesto, ki ga zavzema samo Bog. Beseda "Gospod" se namreč uporablja neštetokrat v grških spisih kot najsvetejše ime za zaveznega Boga Izraela, in ti odlomki so bili prosto uporabljeni za Jezusa.

To uporaba Septuaginte izraza "Gospod", s pripisom odlomkov Septuaginte Jezusu, kar se pojavlja kot samoumevnost v Pavlovih posvetilih, je bilo za zgodnjo krščansko misijo veliko pomembnejše kot uporaba izraza v poganskih kultih. In osvetljuje veliko več o prvotnem pomenu izraza, uporabljenega za Jezusa. Toda poganska uporaba je zanimiva, in prikazovanje tega s strani Bousseta in drugih bi moralo biti hvaležno sprejeto. Pomemben podatek je bil s sodobnimi raziskavami vedno bolj utrjen - podatek, da je grška beseda "kyrios" v prvem stoletju našega obdobja, kjer se je širil grški jezik, nedvoumno označevala božanstvo. Res je, da je obstajala pogosta uporaba besede; beseda je še vedno izražala odnos, ki ga je gospodar imel do svojih sužnjev. Toda beseda je postala značilno verski izraz, in v verskem smislu, še posebej takšnega, kot je določen s Septuaginto, se pojavlja v Novi zavezi.

Tako torej ni v skladu z novozaveznim rabo, ko Jezusa nekateri v sodobni Cerkvi imenujejo "Gospodar" namesto "Gospod." Včasih je ta raba morda sprejeta v zavestnem protestu proti novozaveznemu pojmovanju Kristusove božanskosti; Jezus je omenjen kot "Gospodar," približno tako, kot vodja šole umetnikov imenuje svoje privržence "Gospodar." Ali pa beseda pomeni samo enega, katerega ukazom je treba ubogati. Vendar včasih sodobna moda prevzamejo pobožni moški in ženske z mislijo, da je angleška beseda "Gospod" postala obrabljena in da je uporaba besede "Gospodar" bližje pomenu grškega Novega zaveta. Ta zamisel je napačna. Pri prevajanju novozavezne oznake Jezusa ne bi smeli želeti vrniti k prvotnemu pomenu besede "kyrios." Kajti grška beseda je že doživela razvoj in kot je uporabljena za Jezusa v Novem zavetu, je bila jasno religiozna beseda. Imeti je že imela religiozne asociacije, ki jih ima zdaj naš angleški "Gospod." In skoraj iz istega razloga. Religiozne asociacije angleške besede "Gospod" so posledica uporabe Svetega pisma; in religiozne asociacije novozavezne besede "kyrios" so tudi posledica uporabe Septuaginte. Kristjan bi torej moral zapomniti, da je "malo znanja nevarna stvar." Enakomerna zamenjava "Gospodarja" za "Gospod" pri govoru o Jezusu ima samo lažen videz svežine in izvirnosti. V resnici včasih pomeni odstopanje od duha novozavezne uporabe.

V skladu s tem je Bousset opravil storitev, ko je jasno prikazal religiozni pomen besede "Gospod." Toda ni uspel razložiti uporabe te besede za Jezusa.

Še več težav pa obkroža Boussetovo teorijo. Izraz "Gospod" kot aplikacija na Jezusa in verski odnos do Jezusa, izražen z izrazom, je nastal, po Boussetu, v srečanjih takšnih skupnosti, kot je bila v Antiohiji, in pod vplivom poganskih pojmovanj. Toda seveda Boussetova razlaga izvora paulinizma še ni bila popolnoma predstavljena. Paulinizem je nekaj veliko več kot ekstatično čaščenje kultnega boga; osebni odnos do Kristusa prevladuje nad vsakim področjem življenja apostola.

Bousset prepoznava to dejstvo. Vera Pavla, priznava, je nekaj veliko več kot vera, ki je bila izražena v srečanjih antiohijske Cerkve. Toda predpostavlja, da so drugi elementi Pavlove vere, ki so dalecosežni, imeli vsaj svoje izhodišče v kultu. Tu je eden od najmanj verjetnih elementov v celotni konstrukciji. Bousset je podcenil individualistični značaj Pavlove vere. Vsaj ni uspel pokazati, da je bilo Pavlovo življenje "v Kristusu" ali "v Gospodih" proizvedeno z razvojem iz ekstatičnih izkušenj v srečanjih antiohijske Cerkve.

Toda če je bila individualistična vera Pavla razvita iz "kulta", kako je bila razvita? Kako naj se razloži uvedba novih elementov? Bousset je napadel ta problem z veliko resnostjo. In poskuša pokazati, da je bila vera Pavla, kot se pojavlja v posvetilih, razvita iz kultne vere Antiohije z identifikacijo "Gospoda" z "Duhom" in s posploševanjem in etiziranjem pojma delovanja Duha.

Teorijo Duha Pavla, meni Bousset, je izpeljal iz poganske mistične religije helenistične dobe. Povsem neodvisno od terminologije - čeprav Bousset meni, da so Reitzensteinovi argumenti v bistvu pravilni - temeljni pesimistični dualizem Pavla je temeljil, po Boussetu, na tistem široko razširjenem tipu misli in življenja, ki se pojavlja v misterijskih religijah in v hermetičnih spisih. Po tem pesimističnem načinu razmišljanja človekova narava nikoli ne more doseči odrešitve, niti s božjo pomočjo, ampak samo z popolnoma novim začetkom, ki ga proizvaja zamenjava božje narave za starega človeka. Bousset nadaljuje, da je apostol Pavel to nadnaravno, to pojmovanje prevlade božje moči v novem življenju, razširil daleč preko meja kulta ali vizionarskih izkušenj; Duh je postal vladajoče načelo krščanskega življenja; ne samo prerokovanje, govorjenje v jezikih, ozdravljenja in podobno, so zdaj veljali za sad Duha, ampak tudi ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrota, zvestoba, mehkoba, samouprava. Toda to Pavlova razširitev delovanja Duha, Bousset vztraja, ni vključevala najmanjšega oslabitve nadnaravnosti, ki je bila značilna za prvotno pojmovanje; Duh, ki je proizvajal ljubezen, veselje, mir, je imel ravno tako malo opraviti s človeškim duhom kot Duh, ki je povzročil, da so ljudje govorili v jezikih. In nadnaravnost, ki se tukaj pojavlja v proslavljenem obliki, je bila, zaključuje Bousset, izpeljana iz mistične poganske religije helenistične dobe.

Ta trditev je že bila razpravljena in njena šibkost je bila izpostavljena. Pavlova doktrina o Duhu ni bila izpeljana iz sodobnega poganstva. Toda razlaga Boussetove teorije še ni bila zaključena. Duh, katerega dejavnosti so bile s strani Pavla razširjene v najbolj notranje prostore krščanskega življenja, je bil identificiran, pravi Bousset, z "Gospodom" (2 Kor. 11, 17). Ta identifikacija je imela pomemben vpliv na oba elementa, ki sta bila združena; imela je pomemben vpliv na koncept tako "Gospoda" kot "Duha." Če je bil "Gospod" identificiran ali tesno povezan s Duhom in če je aktivnost Duha segala v vse življenje, potem "Gospod" ne bi več mogel biti za Pavla samo kultni bog, ki je prisoten na cerkvenih srečanjih. Nasprotno, bi moral biti prisoten povsod, kjer je bil prisoten Duh - to je, bi moral biti tisto, v čemer je krščanin živel, se gibal in imel svoje bivališče. Tako je lahko Pavel oblikoval osupljivo frazo "v Kristusu" ali "v Gospodih," za katero Bousset priznava, da se zanjo ne najde analogije v poganskem izročilu. Po drugi strani pa je koncept Duha, meni Bousset, nujno modificiral zaradi svoje povezave z "Gospodom." Z identifikacijo z dejansko osebo, ki je živela le nekaj let prej, je "Duh" dobil osebno kvaliteto, ki jo sicer ni imel. Ali, če rečemo to isto z drugimi besedami, Pavlova fraza "v Gospodih" ni popolnoma enaka po pomenu kot fraza "v Duhu"; ima namreč posebno osebno značilnost. "To izjemno mešanje abstrakcije in osebnosti," pravi Bousset, "to povezava versnega principa z osebo, ki je hodila tukaj na zemlji in je tukaj doživela smrt, je fenomen posebne moči in izvirnosti."

V tem trenutku je Bousset v nevarnosti, da postane nezvest temeljnim principom svoje rekonstrukcije; v nevarnosti je, da vero Pavla poveže s konkretno osebo Jezusa. Toda on zazna nevarnost in jo izogne. Ne smemo si predstavljati, da je imel Pavel kakršno koli zelo jasno vtis o značilnostih zgodovinskega Jezusa. Če bi imel tak vtis, nikoli ne bi mogel povezati Jezusa z abstrakcijo, kot je Duh. Vse, kar ga je zanimalo, je bilo dejstvo, da je Jezus živel in predvsem, da je umrl.

Vendar se ti goli dejstva zdijo zadostni, da so Pavlu dali tisti oseben značaj, ki vzbuja občudovanje Bousseta! Resnica je, da se Bousset na tem mestu sooča s težavo, ki zastavlja vsako naravnostno razlago nastanka Pavlove vere. Težava je v tem, da tesna povezava Pavla z zgodovinskim Jezusom zahteva zgodovinar, da da Pavlu tisti topel, oseben značaj, ki stran za stranjo izstopa iz Posvetil; medtem ko je po drugi strani široka ločitev Pavla od zgodovinskega Jezusa enako zahtevana, da Pavel ne bi bil omejen s zgodovinsko tradicijo pri povzdigu Jezusa v božansko dostojanstvo in pri povezovanju z Duhom Božjim.

Sodobna kritika je oscilirala med dvema zahtevama; poskuša ohraniti pravice obeh. Bousset je bolj vtisnil s drugo zahtevo; Wernle, njegov nasprotnik, je bolj vtisnil s prvo. Toda oba sta enako v napaki. Resnično obstaja samo en način, da se iz težave izide. To je stari in radikalni način. Toda svet učenjakov se lahko vrne k njemu na koncu. Temeljna težava pri razlagi izvora pavlinske teologije nikoli ne bo izginila, če jo bomo ignorirali; nikoli ne bo podlegla kompromisom kakršnega koli vrste. Izginila bo samo takrat, ko bo Jezus priznan kot resnično tisto, kar Pavel predpostavlja, da je, in kar vse evangeliji predstavljajo kot - večni Sin Božji, ki je prišel na zemljo za odrešenje človeka, zdaj spet sedi na prestolu svoje slave in deluje v srcu svojih učencev po svojem Duhu, kot samo Bog lahko deluje. Takšna rešitev je bila nikoli tako nepriljubljena kot danes. Sprejetje tega bo pomenilo kopernikansko revolucijo v mnogih področjih človeškega mišljenja in življenja. Toda zavrnitev takšnega sprejetja je pustila zgodovinski problem, ki doslej še ni bil rešen.

Na enem mestu Bousset priznava, da je bila religija Pavla zasnovana na zgodovinskem dejstvu. Bila je zasnovana na smrti Jezusa. Toda Bousset verjame, da je bila pavlovska razlaga smrti Jezusa v pomembnih podrobnostih izpeljana iz sodobne poganske religije; pavlovski pojem umiranja in vstajenja s Kristusom je bil oblikovan pod vplivom široko razširjenega poganskega koncepta umirajočega in vstajejočega boga. Ta trditev je postala precej pogosta med nedavnimi znanstveniki; gradivo v podporo temu je zbral M. Brückner v priročni obliki. Toda dejansko je dokaz v podporo trditvi najšibkejše vrste. Pregled helenistične religije, ki je bil poskušan v šestem poglavju, je resnično razkril dejstvo, da so bili nekateri bogovi, zlasti Attis, Adonis in Osiris, predstavljeni najprej kot umirajoči in nato kot vstaljeni. Podobnost teh figur drug drugemu lahko morda razložimo s hipotezo, da so vsi izvirno bili rastlinski bogovi, čija smrt in vstajenje sta predstavljali venenje rastlin jeseni in njihovo obnovo spomladi. Na prvi pogled se lahko vzporednica med temi bogovi in Jezusom zdi osupljiva. Jezus je tudi bil predstavljen kot umirajoči in kot tisti, ki se vrača v življenje. Toda kakšen je pomen te vzporednice? Ali lahko pomeni, da je bila celotna novotestamentna zgodba o smrti in vstajenju Jezusa izpeljana iz teh mitov o rastlinskih bogovih? Takšen zaključek so potegnili nekateri sodobni znanstveniki. Toda seveda je ta zaključek absurd, in ga Bousset ne podpira. Bistvena zgodovinskost vere v njegovo vstajenje med njegovimi najbližjimi prijatelji stoji preveč trdno, da bi jo lahko omajala kakršna koli teorija odvisnosti od poganskega mita. Tako dokaz, izpeljan iz vzporednice med novotestamentno zgodbo in poganskim mitom o umirajočem in vstajejočem bogu, dokazuje preveč. Če dokazuje kaj, dokazuje, da je bila novotestamentna zgodba o vstajenju izpeljana iz poganskega mita. Toda takšen pogled ga niso imeli nobeni resni zgodovinarji. Zato bo treba priznati, da vzporednica med vero, da so Adonis, Osiris in Attis umrli in vstali, in vero, da je Jezus umrl in vstal, ni bila proizvedena zaradi odvisnosti ene zgodbe od druge. Zato bo treba prepoznati, da vzporednica ne pomeni vedno odnosa odvisnosti. In če ne pomeni tako na enem mestu, morda ne pomeni tako tudi drugje.

Vendar pa Bousset vztraja, da čeprav zgodba Novega testa o smrti in vstajenju Jezusa izvirno ni nastala iz poganskega mita, je vpliv poganskega pojmovanja vendarle vplival na razlago, ki jo je Pavel dal tej zgodbi. Pavel je verjel, da kristjan deli usodo Kristusa - umrl je s Kristusom in vstal s Kristusom. Toda podobno pojmovanje se pojavlja tudi v poganskih religijah. Klasični izraz te ideje se pojavlja v pogosto citiranih besedah, ki jih navaja Firmicus Maternus: "Bodite dobre volje, začetniki, saj je bog rešen; za nas bo rešitev iz težav."

Vendar pa je treba spomniti, da je pričevanje Firmicusa Maternusa zelo pozno, in da so dokazi za razširjenost tega pojmovanja v zgodnjem obdobju precej skromni.

Trdne trditve nedavnih pisateljev glede teh vprašanj so nič manj kot presenetljive. Navadni bralci bodo verjetno dobili vtis, da lahko raziskovalec rekonstruirati koncept umirajočega in vstajejočega boga ter deleža, ki ga ima pri tem bogu njegov čaščenec, na podlagi nekega ogromnega skladišča informacij v ohranjenih virih. V resnici pa nič takega ni. Ohranjene informacije o tem konceptu so izjemno skromne in večinoma datirajo iz časa dolgo po Pavlu. Preveč bi bilo trditi, da koncept umirajočega in vstajejočega boga s svojo versko pomembnostjo ni obstajal pred pavlovskim obdobjem. Na primer, starodaven egipčanski tekst, ki ga je navedel Er-man, povezuje blaginjo čaščenca z blaginjo Ozirisa: "Kakor živi Oziris, tako tudi on živi." Verjetno so takšni koncepti povezani tudi s žalovanjem in naknadnim veseljem za Attisa in Adonisa. Če je koncept obstajal v predpavlovskem obdobju, to nikakor ne pomeni, da je bil pogost. Vsekakor je njegova razširjenost v zadnjih letih ogromno pretiravana. Proti takim pretiravanjem je J. Weiss — ki ga zagotovo ne moremo obtožiti zaradi pomanjkanja sočutja z metodami primerjalne religije, uporabljenimi v Novem Testamentu — relevantno opozoril na 1 Kor. i. 23. Kristus, križan, je rekel Pavel, je "za pogane norost." To ne izgleda, kot da bi bili pogani, med katerimi je deloval Pavel, zelo seznanjeni s pojmom umirajočega boga. Če bi bile trditve Brücknerja pravilne, če bi bil koncept umirajočega boga tako pogost v Pavlovi dobi, kot Brückner domneva, križ ne bi bil "za pogane norost"; nasprotno, bi se poganom zdelo najbolj naravno na svetu.

Vendar pa, tudi če bi bila zgodnja prevladujoča zasnova umirajočega in vstajejočega boga z njenim verskim pomenom bolje uveljavljena, kot je, s tem pa tudi odvisnost Pavla od te zasnove nikakor ne bi bila dokazana. Za pavlovsko zasnovo je namreč popolnoma drugačna. Ena razlika je seveda popolnoma očitna in je splošno priznana - pavlovski Kristus je predstavljen kot tisti, ki je umrl prostovoljno in zaradi ljudi. "Vjel me je," pravi Pavel, "in dal se je za mene." Absolutno nič podobnega te zasnovi ni v primeru poganskih religij. Osiris, Adonis in Attis so bili prepadli svoji usodi; Jezus je dal svoje življenje prosto. Razlika je ogromna; vključuje samo srce Pavlove religije. Kako je nastala ta razlika? Od kod je bila izpeljana pavlovska zasnova milosti Kristusa? Ali je bila izpeljana iz Jezusa samega? Ali je bila izpeljana iz znanja, ki ga je imel Pavel o značaju Jezusa? Takšna domneva bi se lahko zdela naravna. Toda žalostno, z vidika Bousseta, jo je treba zavrniti. Kajti če bi imel Pavel kakršno koli znanje o Jezusovem resničnem značaju, kako bi lahko kdaj pomislil, da je Jezus, zgolj človek, nebesni Gospod?

Še ena razlika je še bolj temeljna. Smrt in vstajenje poganskih bogov je bilo zadeva kulta; smrt in vstajenje Pavlovega Kristusa je bila zgodovinsko dejstvo. Opazili so že pri pregledu helenistične religije, da so bili kulti v poganskih religijah veliko bolj trdno ustaljeni kot mite; po mnenju sodobnih učenjakov so bili miti izpeljani iz kultov in ne obratno. Tako je v primeru "umirajočih in vstajevalnih bogov" človek najbolj zadet s popolnoma tekočim značajem mitov. Zgodba o Attisu, na primer, je povedana v mnogih različnih oblikah, in med Attisovimi častilci ni bilo najmanjšega zanimanja za vzpostavitev kakršnega koli avtentičnega poročila o smrti in vstajenju boga. Še posebej "vstajenje" boga se v mitih o Attisu, Adonisu in Osirisu skoraj ne pojavlja. Prava smrt in vstajenje sta se zgodili samo v kultu. Vsako leto marca so Attisovi častilci v Rimu najprej videli boga, ki je ležal mrtvega, kot je bil predstavljen s jelko, in nato so se veselili njegovemu vstajenju. Smrt in vstajenje nista bili nikoli zamisleni kot dogodki, ki so se zgodili enkrat za vselej že dolgo nazaj. Bili so bolj zamišljeni kot dogodki, ki so se zgodili pri vsaki praznovanju festivala.

Pavlovsko obravnavanje smrti in vstajenja Kristusa je povsem drugačno. Bousset je res delno zameglil razliko; Bousset poskuša pokazati, da je bila Pavlova zasnova umiranja in vstajenja vernika s Kristusom izpeljana iz praznovanja zakramentov. Toda to ne more biti večji napake. Kar je najbolj očitno v posvetilih, je zgodovinski značaj Pavlove sporočila. Religija Pavla je bila ukorijenjena v dogodku, in zakramenti so bili en način prikazovanja pomena dogodka. Dogodek je bila odkupitvena dela Kristusa v njegovi smrti in vstajenju.

Tukaj leži najglobnejša razlika med Pavlom in sodobno religijo. Pavlovo učenje ni bila filozofija; ni bila niz navodil za pobeg iz žalosti sveta; ni bila poročilo o tem, kar je vedno veljalo. Nasprotno, bilo je poročilo o nekaj, kar se je zgodilo. Tisto, kar se je zgodilo, poleg tega ni bilo skrito v daljni in negotovi preteklosti. Poročilo o tem ni bilo razvito kot opravičilo za obstoječe verske oblike. Nasprotno, smrt in vstajenje Jezusa, na katerih je temeljil Pavlov evangelij, se je zgodilo samo nekaj let prej. In dejstva so lahko potrdili z zadostnim pričevanjem; očividce je bilo mogoče vprašati, in Pavel podrobno navaja očividce. Samo en prehod, 1 Kor. xv. 1-8, je dovolj, da postavi ogromno prepad med Pavlovega Krista in poganske bogove-spreobrnike. Toda značaj Pavlovo učenja ne temelji na enem odlomku. Povsod v posvetilih Pavel tvega vse svoje življenje za resnico tega, kar pravi o smrti in vstajenju Jezusa. Evangelij, ki ga je Pavel propovedoval, je bilo poročilo o nekaj, kar se je zgodilo. Če je bilo poročilo resnično, je izvor Pavlovo učenja pojasnjen; če ne, je Cerkev zgrajena na nepojasnjenem napaku.

Ta zadnja alternativa je bila izčrpana v prejšnjem razpravi. Če Jezus ni bil Božji Odrešenik, kakršnega Pavel pravi, da je, kako je nastala Pavlova religija odrešitve? Tri velike hipoteze so bile izčrpane in so se pokazale kot nezadostne.

Pavlovo učenje, kot je pokazano, ni temeljilo na Jezusu sodobnega naturalizma; če je bil Jezus samo tisto, kar ga predstavljajo sodobni naturalistični zgodovinarji, potem tisto, kar je resnično značilno za Pavla, ni bilo izpeljano iz Jezusa. Ugotovitev tega dejstva je bila pomembno dosežek Wredeja in Bousseta. Toda če tisto, kar je bistveno v Pavlovo učenju, ni bilo izpeljano iz Jezusa, od kod je bilo izpeljano?

Nisem izpeljan, kot je verjel Wrede, iz predkrščanskih apokaliptičnih pojmov o Mesiju; kajti apokaliptični Mesija ni bil predmet čaščenja in ne živa oseba, ki bi jo bilo treba ljubiti. Nisem izpeljan iz poganske religije, v skladu s sijajno hipotezo Bousseta; kajti poganski vpliv je izključen s Pavlovo samoizpovedjo, poganski vzporednice pa popolnoma propadajo. Toda tudi če bi bile vzporednice desetkrat bližje, kot so, srce problema še vedno ne bi bilo dotaknjeno. Srce problema je v Pavlovi odnosu do Kristusa.

Ta odnos ni mogoče opisati z navedanjem podrobnosti; ni ga mogoče reducirati na nižje izraze; je absolutno preprosta in nedeljiva stvar. Odnos Pavla do Kristusa je odnos ljubezni; in ljubezen obstaja samo med osebami. To ni skupina idej, ki bi jih bilo treba razložiti, če bi bilo treba pojasniti pavlovanstvo, ampak ljubezen Pavla do svojega Odrešenika. In ta ljubezen je zakorenenjena ne v tem, kar je Kristus rekel, ampak v tem, kar je Kristus storil. On "me je ljubil in se dal za me." Tu leži osnova Pavlove religije; tu leži osnova vse krščanstva. Ta osnova je potrjena s poročilom o Jezususu, ki je podano v evangelijih, in resnično v vseh virih. Nasprotuje le sodobnim rekonstrukcijam. In te rekonstrukcije vse propadajo. Pavlova religija ni bila ustanovljena na kompleksu idej, izpeljanih iz judovstva ali poganstva.

Ustanovljena je bila na zgodovinskem Jezususu. Toda zgodovinski Jezus, na katerem je bila ustanovljena, ni bil Jezus sodobne rekonstrukcije, ampak Jezus celotnega Novega Zaveta in krščanske vere; ne učitelj, ki je preživel samo v spominu svojih učencev, ampak Odrešenik, ki je po svojem odrešilnem delu še živel in ga je bilo še možno ljubiti.

John Gresham Machen (1881-1937) je bil ameriški presbiterijanski znanstvenec Novega zaveta, ki je vodil upor proti modernistični teologiji na Princetonu in ustanovil Westminster Theological Seminary ter Ortodoksno presbiterijansko cerkev.