Vodilo mlade ženske k harmoničnemu razvoju krščanskega značaja

Vodilo mlade dame k harmoničnemu razvoju krščanskega značaja

Prava vera je v bistvu progresivna

Avtor: Harvey Newcomb

Velika moralna in duhovna sprememba, ki jo Sveto pismo oglašuje kot nujno za odrešenje, jo Kristus in apostoli primerjajo z novim rojstvom, ker je začetek duhovnega življenja. Izraz regeneracija pa se uporablja samo za to spremembo v njene začetku, ki je trenutna. Mladi pretvornik je zato zelo primerno imenovan od apostola Petra "novorojeni otrok". Zato je velika napaka, če mislimo, da naj pravi kristjan, ki je v pravem duševnem stanju, gleda nazaj na obdobje svoje pretvorbe za svoje najbolj živahne in močne vaje milosti ali za svoje glavne dokaze, da je v milostivem stanju. Resnici lahko je to v tistem času bolj opazno, ker je sprememba iz stanja narave v stanje milosti zelo velika. Vendar je ta sprememba nepopolna, in večji del dela "snemanja starega človeka", "podrejanja telesa in njegovega držanja v podložnosti" še vedno preostane; medtem ko "novi človek" mora rasti od šibkosti otroštva do "rasti popolnega človeka v Kristusu Jezusu".

Pravi religija mora biti zato v svojem bistvu progresivna. To je jasna posledica vseh podob, uporabljenih v Božjem slovstvu za opis dela milosti v srcu. Primerjana je s gorčico, ki je najmanjše med vsemi semeni. Toda ko vzklíče, raste in širi svoje veje, dokler ne postane največja med vsemi zeli. Lepota in primerjalnost te podobe ne bosta cenjeni, če ne upoštevamo bujnega rasta rastlin v vzhodnih deželah. Toda nikoli ne smemo pričakovati, da taka rastlina takoj vzklíči v polno zrelost. Goba je tista, ki se prvi dan, ko jo vidimo, že kaže v polni zrelosti; toda hitro tudi oveni. Pa tudi ne smemo pričakovati, da taka rastlina preneha rasti, preden doseže zrelost. Če preneha rasti, mora biti črv v korenu ali kakšna smrtonosna bolezen, ki jo bo povzročila usahniti in umreti.

Delovanje milosti je tudi primerjano s kvasom; ki je sprva tako majhen, da njegova prisotnost v moki komajda opazna. Toda ko začne delovati, se povečuje in širi, dokler vse ne fermentira. Vendar pa lahko njegov napredek ovira hlad; in procesa skoraj ni mogoče obnoviti, da ne bi škodoval pridelku. Tako si bo kristjan redko opomogel od škodljivih učinkov odpadanja in ohladitve v svojih pobožnih čustvih.

Ponovadi, milost je primerjana živi izviru – eni fontani, katere vode mehurijo in pošiljajo stalni tok. Kristus pravi: "Voda, ki jo bom dal, bo v njem vodnjak vode, ki pramenita v večno življenje." Ko so bila ta beseda izrečena, je naš Gospod sedel ob globokem vodnjaku, ko je pogovarjal z žensko iz Samarije. Kot je bila njegova navada, je vzel pouk iz predmetov okoli sebe. Usmeril je njeno pozornost stran od vode, ki bi lahko samo ugasnil naravno žejo, k živi vodi, ki osveža dušo. Toda ona, ne da bi ga razumela, je želela vedeti, kako bi lahko dobil živo vodo iz globokega vodnjaka, brez ničesar, s čim bi jo lahko potegnil. Da bi pokazal superiornost vode življenja, ji je povedal, da bodo tisti, ki jo pijejo, jo imeli v sebi, stalno pramenita sama od sebe, kot iz prepolnega izvira.

Ena izmed najbolj globoko zakorenelejših spominov avtorjevega zgodnjega življenja je živi izvir, ki je tekel iz skale blizu doma njegovega otroštva. Najhujša suša nikoli ni vplivala na njega, in v najhladnejši sezoni severne zime nikoli ni zmrzel. Pogosto je, ko je vstal zjutraj, ko so mrzli vetrovi pihali okoli stanovanja, in vse je zdelo se je zaledenelo s trajnim mrazom, led in sneg bi kadil okoli izvira. Tako, kot stalen tok, bi morale naše milosti teči, neovplivane s sušo ali neplodnostjo drugih, taljenje ledenih src okoli nas.

"Pravičniki," pravi David, "bo cveteli kot palma; rasel bo kot cedra v Libanonu." Palma nadaljuje rast in se povečuje ter ohranja svojo vitalnost in plodnost morda dlje kot katero koli drugo drevo. Znana je tudi po svoji sposobnosti, da pomnoži svojo vrsto, saj njena korenina proizvaja veliko število poganjkov; in ko je posajena poleg živega izvira v puščavi, se kmalu okoli nje znajde majhen gozd palm. To je eno izmed najbolj uporabnih dreves, saj je vsak del njega uporaben. "Cveteti kot palma" je torej polno pomena. To lahko uresniči samo kristjan, ko napreduje v svojem duhovnem rastu, prispeva k povečanju "dreves pravičnosti" v Gospodovem vrtu in preobiluje v delih koristnosti.

Cedra je zimzeleno drevo. Ne shedi svoje zelenja kot mnoga druga drevesa in ne ostaja očitno mrtva polovico leta, da bi potem spet bujno zrasla za krajši čas; ampak njena rast je stabilna in varna. Je stalno zelena. Rasti kot cedra torej kaže na stabilen napredek v božjem življenju.

Razlogi, ki nas spodbujajo, da iščemo in vzdržujemo visok standard pobožnosti, so najvišji, ki jih lahko predstavimo našim umom. Slava Božja to zahteva. To je največje možno dobro. To je razodetje Božjih popolnosti njegovim inteligentnim stvarjem. To razodetje je storjeno tako, da jim odkrije svoja dela stvarjenja, providnosti in milosti ter tako vtisne svoj moralni obraz v njihova srca. V tem njihova sreča poteka. Zato Bog pri promociji svoje slave izvaja najvišjo stopnjo nesebične dobrote. Nič ne more dodati njegovi sreči: nič ne more zmanjšati. Če bi bilo vse stvarjenje izbrisano in Bog bi bil edini bit v vesolju, bi še vedno bil popolnoma slavljen in srečen v sebi. Zato ne more biti sebstva v njegovem ohranjanju svoje slave. Slava Stvarnika je bistvena za dobro bitja. Želja po slavjenju Boga mora biti vladajoče načelo našega ravnanja, gibalo naših dejanj.

Toda kako je slava Božja promovirana z našo rastjo v milosti?

1. To je razodetje nam tako, da vtisne svoj obraz v naša srca in nam da duhovno odkritje odličnosti, čistosti in lepote njegove moralne narave.

2. To je razodetje drugim, kolikor vzdržujemo sveto življenje; kajti s tem je moralni obraz Kristusa prikazan, tako kot slava sonca kaže skozi reflektirano svetlobo lune.

3. Slava Božja je promovirana tako, da drugi spoznajo bogastvo proste milosti in jih pripeljejo k Kristusu; kajti s tem sredstvom prejmejo duhovno svetlobo, da vidijo lepoto in slavo Božjih popolnosti, in njegov obraz je vtisnjen v njihove duše.

Tudi mi imamo veliko spodbudo, da si prizadevamo za napredek v božjih stvareh. Božja beseda je polna obljub tistim, ki stremijo k visokim dosežkom v božjem poznanju in svetosti. Prorok Ozej pravi: "Potem bomo vedeli, če bomo nadaljevali v poznavanju Gospoda: njegovo izhodišče je pripravljeno kot jutro; in prišel bo k nam kot dež, kot zadnji in prvi dež na zemlji." Njegovo izhodišče bo za tiste, ki nadaljujejo v poznavanju njega, tako zagotovo in redno ter stalno kot dnevna vrnitev jutra; in tako napredno kot sonce, ko njegovi žarki izhajajo z vzhoda in se povečujejo v svetlosti in intenziteti, dokler ne izlijejo žgoče vročine in stalnega, jasnega svetloba popolnega dne. "Če bomo nadaljevali v poznavanju Gospoda," bodo naše tolažbe tako stalne, naše izkušnje dobrote Gospoda pa tako zagotove kot redna menjava noči in dne; in naše sporočanje z Bogom in povečanje svetlobe bodo tako stalni kot napredek sonca od zgodnjega svitanja do poldneva. Morda bodo občasni oblaki; toda hitro se bodo razpršili in Sonce Pravičnosti bo zasijalo s slajšimi žarki in bolj utešujočo svetlobo.

Prišel bo tudi "k nam kot dež, kot zadnji in prvi dež na zemljo." V Palestini dež ne pada, kot v naši državi, v vseh letnih časih; toda težki dežje se spustijo, da navlažijo zemljo ob času setve, da povzročijo, da seme vzklije in raste; in ti dežje so tako številni, da ohranjajo vegetacijo v stalnem napredku, dokler ni blizu žetve, ko pade "zadnji dež", da popolni pridelek - da daje telesnost jedru, tako da, ko dozori, lahko je polno in napolnjeno. Če ta zadnji dež izostane, se jedro skrči in zmečka, tako da je zrno poslabšano po kakovosti in zmanjšano po količini. "Prvi dež" v navedenem tekstu bi torej kazal na to "osvežitev od zgoraj", ki jo duša doživi, ko "dobro seme" besede prvič vzklije; in če je to obilno, in mladi spreobrnjenec "sledi naprej, da spozna Gospoda", bo gib, ki ga nato prejme, vodil v stalnem poteku duhovne rasti, dokler ne pride "zadnji dež", da popolni njegove sadove.

V izkušnji kristjanov, ki so naredili velik napredek v božjem življenju, je nekaj zelo podobnega temu "zadnjemu dežu". Po svoji spreobnitvi nadaljujejo v stalnem poteku, vedno napredujoč, čeprav morda manj opazno v nekaterih letnih časih kot v drugih, tako kot so v vegetaciji časi, ko stvari kažejo, da ne napredujejo. Toda nazadnje, potem ko so verno sledili naprej, da spoznajo Gospoda, prejmejo novo maziljenje od zgoraj. Duh Gospodov je na novo izlit na njih, kot "zadnji dež", da popolni rast krščanskih milin. Možno je, da se v rastu vegetacije na Vzhodu, za nekaj časa pred "zadnjim dežjem", suša lahko pojavi tako, da povzroči, da žito oveni, in morda se zdi, kot da bi se posušilo in uvela.

Tako pogosto, preden pride do tega novega izkušnja, o kateri govorim, je kristjan pripeljan skozi velika preizkušnja, pogosto presegajoča, v moči skušnjave in moči prepričanja, tisto, kar je predhodilo njegovi prvi izkušnji oprostilnega usmiljenja. Toda, ko svetloba ponovno zraste v njegovem umu, je pripeljan ven v "široko mesto," in vidi "lepoto Gospodovo," in slave njegove milosti, s čistejšim vidom kot kdaj prej. Bogastvo popolnega zavarovanja se izlije v dušo, in njegov mir teče kot reka, ki nikoli ne presahne. Ima nove in čistejše odkritja slave Božje, in tega božanskega in neizrekljivo slavnega misterija, "Bog, očit in v mesu." Njegova duša je dvignjena v Božjih poteh, čeprav je izredno ponižan v sebi, in ponižen pred Bogom. Izmenjal je "duh sužnosti" za "duh posinovljenja." Njegov um je v "popolnem miru, utemeljenem na Bogu." In ta "poznejši dež" prinese njegove sadove k zrelosti. Njegova ljubezen in veselje, tako kot vse njegove pobožne naklonjenosti, so bolj čiste in duhovne, z manj mešanice človeške strasti; njegova vera je močnejša, čistejša in bolj stabilna; njegova potrpežljivost je okrepljena; je bolj strpnejši, bolj nežen, bolj krotak, bolj ponižen, bolj dosleden v svojem značaju in ravnanju v vseh časih. Dobesedno in resnično "prinese sad z potrpežljivostjo;" in njegov sad ostaja, in je viden, za slavo Božje milosti. In pri mnogih se to osvežujoče pogosto ponavlja, skozi dolgo krščansko življenje, povzročajoč, da vedno "prinesejo sad v svoji sezoni."

Obstaja nekaj podobnega temu "zadnjemu dežju" v izkušnji svetih iz Biblije, kot pri Jobu v njegovem preizkusu in pri Davidu ter Petru po njunih padcih. Podobno najdemo tudi v spominih izjemnih kristjanov, kot so Bunyan, gospa Edwards (žena Jonathana Edwardsa), Edward Payson, James Brainerd, Taylor, Griffin in mnogi drugi. Gospa Edwards je dolgo časa uživala, kot je rekla, "bogastvo popolnega zagotovila." Čutila je "neprekinjeno in popolno predajo Bogu glede zdravja ali bolezni, lahkosti ali bolečine, življenja ali smrti; in popolno predajo življenj svojih najbližjih zemeljskih prijateljev." Čutila je tudi "sladek mir in spokojnost duše brez oblaka, ki bi jo prekinil; neprestano veselje v vseh delih narave in Božjega vodstva; čudovit dostop k Bogu po molitvi, občutljivo pogovarjanje z njim, kot da bi Bog bil tukaj na zemlji; pogosti, jasni, občutljivi in takojšnji odgovori na molitev; vse solze obrišene; vse prejšnje težave in žalosti življenja pozabljene, razen žalosti za greh; delati vse za Božjo slavo z neprestanim in neprekinjenim veseljem, mirom in radostjo." Hkrati se je zavzeto ukvarjala s skupnimi dolžnostmi življenja z veliko vnemo, jih obravnavala kot del Božjega služenja; in ko jih je opravljala iz tega motiva, je rekla, da so bile tako prijetne kot sama molitev. Pokazala je tudi "skrajno tesnobo, da bi se izognila vsakemu grehu in izpolnila vsako moralno obveznost. Bila je zelo zgledna pri opravljanju vsake družbene in sorodne dolžnosti; pokazala je veliko neškodljivost življenja in pogovora; veliko krotosti, dobrohotnosti in mehkosti duha; in se izogibala z izjemno vestnostjo vsem tistim stvarem, ki jih je štela za pomanjkljivosti v svojem značaju."

Toda pa, kako so ti ljudje dosegli to izvrstnost v krščanskem življenju? Čeprav je bilo to po svobodni, suvereni milosti — vendar ne skozi čudež. Če bomo uporabili ista sredstva, lahko dosežemo isti cilj; in to brez kakršnega koli oškodovanja naše odvisnosti od Boga ali njegove suverenosti pri razdajanju njegove milosti; kajti On je določil sredstva, tako kot cilj. Ko govori o dosežkih gospe Edwards, je njen mož rekel: "Gospa Edwards je že dolgo, na nenavadno način, rasla v milosti; in se dvigala, po zelo občutljivih stopnjah, k višji ljubezni do Boga, odvisnosti od sveta in obvladovanju greha in skušnjave, skozi velika preizkušanja in spopade, ter dolgotrajno borbo in boj z grehom, ter vztrajno in stalno molitev in delo v pobožnosti, ter angažiranost uma pri uporabi vseh sredstev. Ta rast je bila spremljana, ne samo z velikim porastom verskih čustev, ampak tudi z najbolj vidno spremembo zunanjega vedenja; zlasti v življenju nad svetom in v večji meri vztrajnosti in moči na poti dolžnosti in samoizrekanja; vzdrževanje krščanskega boja pod skušnjavami in premagovanje, iz časov v čas, pod velikimi preizkušnjami; vztrajnost v neomajenem, nedotaknjenem miru in počitku, pod spremembami in nesrečami časa, kot so sezone skrajne bolečine in očitne nevarnosti takojšnje smrti."

Najdemo poročila o podobnih preizkušnjah in bojih v življenju drugih. To je tisto, kar lahko pričakujemo. To se ujema s krščanskim življenjem, kot je opisano v Božji besedi. "Skozi veliko trpljenja vstopamo v kraljestvo nebeško." To je pot, po kateri moramo iti, če bomo kdaj vstopili tja. Moramo postaviti pobožnost kot glavno življenjsko dejavnost, kateri mora vse drugo dati prednost. Moramo se vključiti v delo z vsemi svojimi dušami, pri čemer gledamo na Kristusa za moč proti našim duhovnim sovražnikom; slediti primeru Pavla: "pozabiti stvari, ki so za nami, in segati naprej k stvarem, ki so pred nami; teči proti oznaki za nagrado visokega poziva Boga v Kristusu Jezusu"; in potem bomo na koncu prišli kot zmagovalci "skozi njega, ki nas je ljubil in dal sebe za nas."