Hčere, Obupanje, Strah in Izrešitev

Hčere, obupanje, strah in odrešenje

Luka 8:40-56

Dr. Jonathan Pennington

Náš Sveti Pismo za današnji dan je iz Luke 8:40-56. Če ste sposobni, prosim, vstanite za branje Božje besede.

Ko se je Jezus vrnil, ga je množica pozdravila, saj so ga vsi pričakovali. Potem je prišel mož po imenu Jairus, vodja sinagoge, in padel je Jezusovim nogam, ga prosil, da bi prišel v njegovo hišo, ker je njegova edina hči, deklica stara okoli dvanajst let, umirala.

Medtem ko je Jezus bil na poti, so ga množice skoraj zdrobile. In tam je bila ženska, ki je že dvanajst let trpela zaradi krvavitve, a nihče ni mogel ozdraviti. Prišla je za njim in se dotaknila roba njegovega plašča, in takoj se je njena krvavitev ustavila.

“Kdo me je dotaknil?” je vprašal Jezus.

Ko so vsi zanikali, je Peter rekel: “Gospodar, ljudje so zgraženi in pritiskajo nate.”

Toda Jezus je rekel: “Nekdo me je dotaknil; vem, da je moč izšla iz mene.”

Potem je ženska, ko je videla, da ne more ostati neopažena, prišla drhtéča in padla k njegovim nogam. V prisotnosti vseh ljudi je povedala, zakaj ga je dotaknila in kako je bila takoj ozdravljena.

Potem je rekel ji: “Hči, tvoja vera te je ozdravila. Pojdi v miru.”

Medtem ko je Jezus še govoril, je prišel nekdo iz hiše Jairusa, vodje sinagoge. “Tvoja hči je mrtva,” je rekel. “Ne moreš več motiti učitelja.”

Slišéč to, je Jezus rekel Jairusu: “Ne boj se; samo veruj, in ona bo ozdravljena.”

Ko je prišel v hišo Jairusa, ni pustil nikogar noter z njim, razen Petra, Janeza, Jakoba in otročeve matere in očeta. Medtem so vsi ljudje žalovali in jo oplakali.

“Ne žalujte,” je rekel Jezus. “She ni mrtva, ampak spi.”

V njem so se norali, ker so znali, da je mrtva. Ampak on jo je zgrabil za roko in rekel: “Moje otrok, vstani!” Njen duh se je vrnil, in takoj je vstala. Potem je Jezus naročil, da ji dajo nekaj za jesti.

Njeni starši so bili izčrpani, ampak on jim je ukazal, naj nikomur ne povedo, kaj se je zgodilo.

To je Božja beseda.

No, res – to je močna zgodba. Zgodba, ki jo dobro poznamo. Pravzaprav sta dve zgodbi, ki sta spleteni skupaj. In eden od razlogov, zakaj je tako znana, je ta, da jo Matej, Marko in Luka vsi zabeležijo na enak način: ena zgodba se začne, druga jo prekine, in potem prva zaključi. Učenjaki temu pravijo interkalacija, ampak ker je grško, mi je všeč, da si to predstavljam kot gyro – ena plast, potem polnilo, potem zadnja plast.

In Luka to “gyro zgodbo” postavi na konec celotne vrste prizorov, ki prikazujejo Jezusovo moč v delanju dobra. Že v 7. poglavju ozdravi stotnika služabnika iz daljave. Dvigne vdovo sina. Oprosti grehe. Pomiri nevihto. Takoj pred tem pokaže avtoriteto nad duhovnim kraljestvom, tako da izžene legijo demonov. In zdaj, da zaključi to vrsto portretov Jezusove avtoritete, dobimo to dvojno zgodbo.

Ampak tu se dogaja več kot le dve zgodbi, ki sta spojeni skupaj. Te zgodbe namensko zrcalijo druga drugo. Lahko bi jo poimenovali zgodba dveh hčera. Jairusova hči v prvi zgodbi in potem ta ženska – ki jo Jezus imenuje “Hči” v najbolj ključnem trenutku.

Obe hčeri sta tudi po judovskem zakonu ritualno nečisti – ena zaradi kroničnega krvavljenja, druga zaradi smrti. Na to se bomo še vrnili.

In nato je tu še ena vpadljiva povezava dvanajstih. Dvanajstletna deklica. Ženska, ki že dvanajst let trpi. Leto, ko se je rodila ta deklica, je bilo leto, ko je začela trpeti ta ženska. Nevidni niti povezujejo njuno življenje, in zdaj – čeprav verjetno nikoli nista vedeli druga za drugo – se njuni življenji križata na ta dan, v tem trenutku, ko obe srečata Jezusa in sta popolnoma preobrazni.

Tradicionalno deklica postane ženska pri dvanajstih. Tu imamo torej dve hčeri, dve ženski, katerih zgodbe so vezane skupaj. In če ju vidimo skupaj, mislim, da ima Bog nekaj globokega povedati nam.

Zaporedje njunih zgodb je enako: obup, strah in odrešitev. To je gibanje, ki mu bomo sledili.

Torej, če imate Biblijo – ali jo lahko pokličete – se obrnite na Luka 8, začetek v 40. verziji. Želim si vzeti čas, biti pozoren in hoditi skozi to, kar se zgodi, da lahko slišimo, kaj ima Bog za nas.

Prva stopnja je obup.

Jezus se je vrnil iz tiste čudne izlet s svojimi učenci, kjer je srečal in ozdravil demoniziranega. Zdaj je nazaj v naseljenem območju in vsi ga iščejo. Slišali so ga učiti. Videli so ga ozdravljati. Vedo, da nekaj Božje prisotnosti počiva na njem. Tako se množica stiska.

Toda sredi te stiskajoče množice se odpre pot. Prihaja VIP: Jairus, vodja sinagoge. Spoštovan, dostojanstven človek. In kako pristopi k Jezusu?

Pada k Jezusovim nogam in ga prosi.

Luka uporablja to sliko še in še – padanje k Jezusovim nogam – kot telesno izražanje obupa. To je nevoljno. To se zgodi, ko se dno izteče.

Tej izkušnje nikoli nisem imel do nekaj trenutkov v zadnjem desetletju - enega med sezono globoke tesnobe in nepravičnosti, ko sem doslovno padel na tla. In potem, lani, po operaciji možganskega tumorja moje žene, približno osemnajst ur kasneje, ko je bila v neizmerni bolečini in smo mislili, da je konec - nisem mogel ne pasti na kolena poleg njenega postelje. Nekateri od vas so bili tam. Nekateri niste. Toda to je univerzalni človeški izraz obupa.

Zakaj je Jairus obupan? Ker je njegova edina hči - njegova draga dvanajstletnica - umirajoča. Ne samo bolna. Ne samo, da skrbi svoje starše, kot otroci pogosto počnejo. Ona umira.

In tako je on uničen.

Če pogledate samo na prvi par verzov - verz 41 in 42 - toliko žalosti, toliko bolečine, toliko strahu je zapakiranih vanje, da je enostavno brati mimo čustvene teže tega, kar ta človek doživlja. Jezus, ki ga pogosto vidimo prelivati s sočutjem, reče da. On gre z Jairusom. In konec verza 42 nas spet spomni, da množice pritiskajo nanj. Vsi želijo biti blizu njemu.

Nato verz 43 uvede prekinitev:

Tam je bila ženska, ki je že dvanajst let trpela zaradi krvavitve, toda nihče ni mogel ozdraviti.

Mark dodaja, da je porabila vse, kar je imela, za zdravnike, in namesto da bi se izboljšala, je samo še slabše postala.

Torej, pri Jairusu vidimo akutni obup - nenaden kriz. Pri tej ženski vidimo kronični obup - dvanajst dolgih let trpljenja. In po Levitskem zakonu 15, kakšno koli je bilo njeno zdravstveno stanje, jo je postavilo v kategorijo ritualno nečiste. Ne grešna. Ne kriva. Ampak ločena. Odrezana.

In ker njeno stanje nikoli ni končalo, ločitev nikoli ni končala. Vse, kar je dotaknila, bi lahko postalo nečisto. Vsak, proti kateremu je šla. Ni mogla častiti v templju. Verjetno ni mogla niti vstopiti v Jeruzalem. Bila je izolirana. Sama. Revna. Izobčena.

Poskusite si predstaviti: dvanajst let brez dotika. Dvanajst let brez vstopa v nekdo drugega dom. Dvanajst let brez skupnosti.

In zdaj – tukaj – vidi svojo priložnost. Množica je ogromna. Vsi se potiskajo. Nihče ne vidi nič jasno. Učenci poskušajo obvladati kaos. In ona misli: Če lahko samo pridejo dovolj blizu… nihče me ne bo opazil. Nihče me ne bo prepoznal. Če lahko samo dotaknem rob njegove obleke… verjamem, da bom ozdravljena.

Tako se potisne skozi množico, verjetno s šalom, potegnjenim nizko, in sega ven. Dotakne se hem obleke.

Takoj – ve. Njeno telo ji pove. Kot sklep, ki se vrne na svoje mesto. Ali kot tisti trenutek, ko psihološko breme, ki ga niste popolnoma razumeli, nenadoma dvigne in se zavedate, kako težko je bilo. Ona ve, da je ozdravljena.

Si predstavljam, da je bila komaj verjeti – veselje, mešano z neverbo, mešano s strahom, da bi upala ponovno.

Zgodba bi lahko končala tam. Mnoge zgodbe se končajo tako. Ljudje srečajo Jezusa, prejmejo ozdravitev in gredo svojo pot. In z Jairusom bi Jezus lahko preprosto ozdravil njegovo hčer iz daljave, kot je storil v 7. poglavju.

Toda nekaj nepričakovanega se zgodi. Še en korak. Ne samo obup in odrešitev – ampak groza.

Poglejte 45. verz:

„Kdo me je dotaknil?“ je vprašal Jezus.

Vsi to zanikajo. Peter pravi, kar bi rekel kdor koli od nas: Gospodar, vsi te dotikajo. Toda Jezus ve, da se je zgodilo nekaj drugega. On ve, da je moč izšla iz njega.

In to je čudno. To je edino takšno čudo – nekdo se dotakne Jezusove obleke in je ozdravljen. skoraj se zdi magično, kot palica ozdravitve ali kristal v fantazijski zgodbi. Toda to se ne dogaja. To je osebno. To je vera. Zato Jezus ve.

Konec koncev so ga mnogi potiskali. Samo ena oseba je prejela ozdravitev.

In zdaj se ženska obupnost spremeni v strah. Upala je, da bo ostala anonimna. Splela je. Imela je svoje ozdravljenje. Lahko bi se oddaljila. Toda Jezus ustavi celoten množico in vpraša: Kdo me je dotaknil?

Njena kratkotrajna radost se sesede v strah. Dvanajst let sramu, izključenosti, osamljenosti — zdaj izpostavljena. Dotaknila se je Jezusa, potencialno ga naredila nečista. Naredila je to skrivaj. In zdaj stoji pred človekom Božjim z nepojmljivo avtoriteto.

Verse 47:

Takrat je ženska, ko je videla, da ne more ostati neopažena, prišla trepetajoča in padla ob njegove noge. V prisotnosti vsega ljudstva je povedala, zakaj ga je dotaknila in kako je bila takoj ozdravljena.

Podobno kot Jairus, pade ob Jezusove noge. Toda ne samo v obupnosti — tudi v strahu. Nima pojma, kaj se bo zgodilo naslednje. Vse, kar lahko naredi, je biti iskrena in vrže se pred njim.

Preden slišimo Jezusov odgovor, poglejte v verse 49:

Medtem ko je Jezus še govoril, je nekdo prišel iz hiše Jairusove. "Tvoja hči je mrtva," je rekel. "Ne moreš več motiti učitelja."

Tako kot ženska zgodba prehaja iz obupnosti v radost v strah, tudi Jairusova zgodba prehaja iz obupnosti v strah. Vidi glasnika. Sliši hladne besede.

Če poskušate si predstavljati Jairusovo situacijo tukaj — resnično si jo predstavljajte — lahko občutite napetost. Je obupen. Prosil je Jezusa, naj pride. Jezus je privolil. Toda množica upočasnjuje vse. Ljudje pritiskajo z vseh strani. In Jairus mora misliti: Gospod, prosim — moja hči umira. Nimamo časa za to.

In potem Jezus ustavi.

In ta ženska — izobčena — pride naprej in pade na njegova kolena. In Jairus lahko samo misli: Nimamo časa za to. Moja hči umira. Prosimo, Gospod, moramo iti.

In potem, sredi te agonizirajoče zamude, sliši hladne besede:

„Tvoja hči je mrtva.

Ne moreš več motiti učitelja več.“

Ponavlja žalost Marije in Marte v Janezu 11, ko je njihov brat umrl in Jezus ni prišel pravočasno.

Obe zgodbi zavijeta proti nepričakovanemu. Prehodita iz hudega v še hujše. Iz obupa v strah.

Toda ti dve hčeri sta na pragu doživeti nekaj drugega. In tu se vpleta tretji premik – odrešenje.

Vrnimo se k krvaveči ženi. Trese se pred Jezusovimi nogami, verjetno iz strahu, da bi lahko vzel nazaj ozdravljenje, ali jo javno osramoval, ali pa rekel: Dobra, lahko ohraniš ozdravljenje, toda kar si naredila, je bilo narobe.

Kaj bo rekel?

Stih 48:

“Hči, tvoja vera je ozdravila.

Pojdi v miru.”

Namesto da bi jo sramoval, namesto da bi umaknil svojo moč, jo blagoslovi. Imenuje jo Hči – beseda, ki je Jezus nikoli ne uporabi za nikogar drugega v evangelijih. In jo pošlje stran v miru.

In to nam ponovno kaže: to ni bila magija. To ni bil trenutek zdravilnega amuleta. Jezus poudari njeno vero. Želi, da jo – in vse druge – razumejo, kaj se je res zgodilo.

In opazi vzporednico z Jairom. Takoj v stihu 50, ko pride novica o smrti njegove hčere, se Jezus obrne k njemu in reče:

“Ne boj se.

Verjemi, in ona bo ozdravljena.”

Vera spet.

In točno to se zgodi. Če pogledaš naslednjih nekaj stihov, Jezus gre v Jairov dom. Deklica je mrtva. Vsi vedo. Ne dovoli množici slediti – samo Peter, Jakob, Janez in starši. Vstopijo v sobo, kjer leži mlada deklica.

Na poti Jezus reče: “Zakaj žalujete? Nije mrtva, ampak spi.” Smejijo se mu. Vedo, kaj je smrt, ko jo vidijo. Toda Jezus pogosto pomeni več, kot njegove besede prvotno nakazujejo.

In zakaj to pravi? Poglejte 56. verz. Po tem, ko jo je vstalil, jim naroči, naj nikomur ne povedo, kaj se je zgodilo. Jezus ne poskuša razburiti množice. Ne poskuša pridobiti popularnosti ali začeti gibanja. Če bi želel slavo, bi to čudo storil na ulici.

Deluje iz sočutja – čistega, pristnega sočutja. Obnavlja življenje tej družini, vendar mu ni do spektakla. Prišel je, da ozdravi, da, ampak tudi da uči, da oznani kraljestvo in končno, da umre in vstane, začetnik novega razmerja med Bogom in človeštvom.

Tako se obup, ki se je spremenil v strah, zdaj spremeni v odrešitev – za obe hčeri.

In kaj to pomeni za nas?

Medtem ko sem ta teden razmišljal o tej zgodbi, sem pomislil: v enem smislu bi bilo dovolj, če bi samo stal v čudilu. Videti Jezusovo moč. Spomniti se, da je isti Jezus, ki je storil te stvari, živ danes, prisoten pri nas, močan in sočuten ter nameren.

Vendar želim izpostaviti dva stavka – dve resnici –, ki ju, mislim, da nas Bog vabi videti.

Prvo:

Bog želi, da dobimo popolnejšo sliko o tem, kdo je Jezus in kaj počne za ljudi – za nas.

Pravilno govorimo o Jezusovi smrti in vstajenju za odpuščanje grehov. To je bistveno. Nepogojno. Ampak to ni cela zgodba.

Zgodbe, kot je ta, nam kažejo, da Jezusovo delo vključuje tudi: * očiščevanje nečistega * odstranjevanje sramu * premagovanje smrti * osvobajanje ljudi iz obupnih situacij * vrnitev ljudi v skupnost

Obe hčeri sta vrnjeni v svoji skupnosti. Tako kot demoniziranec v prejšnji zgodbi. Tom Wright to lepo izraža: Jezus si umaže roke z problemi sveta. On pozdravlja naše trepetajoče dotikanje. In odgovarja s centralnim biblijskim ukazom: Ne bojte se.

Jezus ne samo ne oprošča grehov - on odstrani sram. On ne samo obljublja večno življenje - on premaga smrt. On ne samo pomirja nas z Bogom - on nas obnavlja drug drugemu.

In to je še danes res. Nekateri od vas tukaj - ali gledate na spletu - se počutite izolirani. Sram. Obžalovanje. Sramota. Navzven izgledate, kot da je vse v redu. V notranjosti se počutite sami.

Jezus je prišel ne samo, da vam oprosti, ampak da vas obnovi - k njemu in k drugim. Ne glede na to, ali so vaše neuspehe javne ali zasebne, odnosne ali finančne, vaš sram lahko odstrani. Lahko ste obnovljeni v skupnosti, ki si jo želite.

En komentator je to dobro rekel:

“'Ne moti učitelja več' nikoli ni pravi odgovor na naše težave.”

Morda se danes počutite, kot da ste brez upanja. Preveč srami. Preveč zlomljeni. Preveč daleč.

Toda “ne moti učitelja več” nikoli ni pravi odgovor.

Isti Jezus, ki je dotaknil te življenja, dotika tudi naša. In želimo biti cerkev, kjer je obnovitev dobrodošla. Ne morate najprej urejati svojega življenja. Ste dobrodošli, da ste obnovljeni.

In vse to je dostopno ne z delom, ampak z vero - tako, da padeš ob Jezusovih nogah, v srcu ali s telesom, in izpoveduješ svojo potrebo.

Kar vodi do druge resnice:

Bog uporablja obup in strah, da nas preoblikuje - ne glede na to, ali pride odrešitev ali ne.

V teh zgodbah se odrešitev zgodi. Ampak včasih se ne. In vendar Bog uporablja obup in strah, da nas preoblikuje - ne glede na to, ali pride odrešitev ali ne.

Ta teden sem imel priložnost - nekaj je bilo načrtovano, veliko pa ne - preživeti veliko časa z mnogimi od vas. Čas s ljudmi tukaj, ljudmi daleč. Čas pastirstva, poslušanja, držanja prostora, svetovanja, molitve. Bil je zelo težek teden - poln obupnih situacij in brezupnih situacij.

Sem bil s starejšimi svetniki, ki skrbijo za soproge z demenco, medtem ko se sami soočajo z rakom.

Sem bil z ljudmi, katerih življenje na zunaj izgleda polirano, a je polno krivde, tesnobe in žalosti.

Sedem z ljudmi v ruševinah izgube službe, zlomljenih zakonskih zvez in konfliktov z odraslimi otroki, s katerimi ne vedo, kako naj se spopadejo.

Sem govoril celo z enim študentom in prijateljem, ki je član osebja Kristusove zaveze v Nashvillu, kjer so se pred mesecem dni zgodili tragični dogodki. Bil je v svoji pisarni, ko se je to zgodilo - skorajda je bil poškodovan - in nato stal na parkirišču, priča žalostnemu dogodku. Obup.

En pogovor bi rad delil z vami, ker me je ta oseba prosila, da to storim. Chris mi je dal dovoljenje, da ga delim. Sicer tega ne bi storil.

Gre za našega brata, Andrewja Toya. Mnogi od vas poznate Andrewja in Sarah Beth. Smo člani skupnosti Sojourn. Andrew že dolgo časa trpi zaradi zdravstvenih težav, a v zadnjih tednih so stvari dobile še posebej težak obrat. Trenutno leži v bolniški postelji - morda gleda prav zdaj - iz Cincinnatija, pred velikim kirurškim posegom s pomembnimi zapleti. Pred nekaj dnevi je svoje zdravnike vprašal zelo direktno: "Kakšne so moje možnosti, da umrem?" In odgovor ni bil nizek.

Tako sva imela dolg telefonski pogovor. Smrt je zanj trenutno zelo resnična na način, ki ga večina od nas živi v zanikanju. Govorila sva o Lukovem 18 - enem od mojih najljubših odlomkov - kjer Jezus pripoveduje zgodbo o dveh ljudeh, ki molita: eden samozavesten v svoji lastni pravičnosti, drugi boleče ozaveščen svojega greha in zlomljenosti. Eden reče: "Hvala, da nisem takšen kot tisti človek." Drugi lahko samo reče: "Bogu, pomiluj me, grešnika." In Jezus vpraša: Kateri je odšel domov opravičan?

Govorili smo o tem. Govorili smo o Luki 8. Govorili smo o tej zgodbi danes. In hvala Bogu za milost v Andrewovem glasu - preprostost, da se Jezusu v obraz strahu, jasnost, ki pride, ko smrt ni več teoretična, ampak možna. To je čudno darilo obupa. Čudno darilo strahu. To razjasni, kaj je pomembno. To razjasni, za kaj je življenje.

In lahko se mi pridružite pri molitvi, da bi Bog popolnoma izpustil Andrew-a - da bi Bog ohranil njega in njegovo družino pred to bolečino. Bog lahko to stori. Ampak po Andrewovem pričevanju - kar je želel, da vam rečem - je to:

Bog je prisoten z njim v tej zastrašujoči situaciji, ne glede na to, ali pride odrešenje ali ne.

To je lepo. Ker je z Bogom vse drugače. Poznati Boga kot Odrešitelja - tudi ko odrešenje zavrne ali ne pride - spremeni vse.

Ljubim te verzije iz Deuteronomija. Izrael je že štirideset let v divjini - štirideset let obupa, strahu, izgube in bolečine. In Mojzes pravi v Deuteronomiju 8:

Spomnite se na celotno pot, po kateri vas je Gospod, vaš Bog, vodil teh štirideset let v divjini, da bi vas ponižal, vas izkusil, da bi vedel, kaj je v vašem srcu... In vas ponižal in pustil, da ste lačni, in vas hranil z mano... da bi vas naučil, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz ust Gospodovih... da bi vas ponižal in izkusil, da bi vam na koncu dobro storil.

To je jasnost, ki pride v divjini.

To je jasnost, ki pride v obupu.

To je jasnost, ki pride v strahu.

Henry David Thoreau je slavno rekel: "Večina ljudi živi življenje tihega obupa." Nadaljuje: tisto, kar imenujemo rezignacija, je v resnici potrditev obupa. In nezavedno obupanje se skriva pod zabavami življenja.

Ne vem, kje ste danes. Vem, da mnogi med vami so v obupu. Nekateri med vami so v strahu. Nekateri se počutite dobro — in to je dobro. So časi počitka. Toda prej ali slej bomo vsi soočeni s svojimi omejitvami — našo smrtnostjo, našim pomanjkanjem nadzora.

In sporočilo Božje je tukaj, da je isti Bog, ki je bil prisoten Jairusu in njegovi hčeri ter tej ženski s krvavitvijo, isti Bog, ki ni spremenjen. On je prisoten zdaj za nas v Jezusu. To je resnično dobra novica.

Kjer koli se znajdete danes — ali če ne danes, potem nekega dneva kmalu — ko se soočite z obupom in strahom, je upa.

Je upa, ker bo Bog prisoten z vami.

Je upa, ker Jezus pozdravlja trepetajoče.

Je upa, ker vera — preprosta, obupana vera — odpira vrata njegovi prisotnosti.

Dr. Jonathan T. Pennington je trenutno profesor razlage Novega testamenta na Južnem semenišču v Louisvilleu, Kentucky. Redno je služil tudi kot gostujoči profesor na Reformiranem teološkem semenišču (Orlando), jugovzhodnem semenišču, Inštitutu The Village Church (Dallas) in Inštitutu za biblijsko študijo v Orlandu, FL, pa tudi na Morling College (Melbourne, Avstralija).

Ta članek temelji na dobesednem besedilu pridige dr. Pennington. Lahko je bil urejen v Copilotu ter s strani teološkega osebja pri Third Millennium Ministries.