Gradnja na skali

Dejanja 9:31

Wiley Lowry

Če bi se v vaših Biblijah obrnili na poglavje 9 iz Dejanj; najdemo ga na strani 918 v vaših cerkvenih Biblijah. Če ste bili že večkrat tu, ste že slišali, da pogosto ponavljamo prvo vprašanje in odgovor na Westminster Shorter Catechism. In res je to neverjetno jasen in koristen povzetek namena življenja. “Glavni cilj človeka je slaviti Boga in se v njem veseliti večno.” Če bi lahko dodal samo eno stvar – in sem prepričan, da bi bili moški, ki so sedeli v Jeruzalemski sobi v Westminster Assembly, zelo nestrpni, da slišijo, kaj imam reči! Toda če bi lahko dodal samo eno stvar, bi rekel tole. Glavni cilj človeka je slaviti Boga in se v njem skupaj veseliti večno. In razlog, zakaj to rečem, je ker je cerkev osrednja za Božji namen za njegovo ljudstvo. In kar vidimo v poglavju 9, verz 31 iz Dejanj, je da je bila cerkev gradjena na Kristusu. In medtem ko je bila gradjena na Kristusu, so hodili “v strahu pred Gospodom in v tolažbi Svetega Duha.” Vidite, slavili so Boga in se v njem skupaj veselili.

Torej, s tem v mislih, pojdimo k Njemu v molitvi in potem bomo to prebrali zvečer.

Naš Oče, prosimo, da bi nam dal strah pred Gospodom in tolažbo Svetega Duha, celo ko beremo ta verz in ga študiramo zvečer. In ko gremo iz tu, da bi šli ven slaviti Te in se v Tebi skupaj veseliti večno. Molimo te stvari v Kristusovem imenu, amen.

Dejanja 9, samo en verz; verz 31:

“Tako je imela cerkev po vsej Judeji in Galileji in Samariji mir in je bila gradjena. In hodila je v strahu pred Gospodom in v tolažbi Svetega Duha, in se je množila.”

Trava oveni in cvetovi padajo, toda Božja beseda ostaja večno.

Želim si, da bomo danes večer preučili ta verz iz dveh vidikov. Prvi je – zgrajeno. In drugi je – zgrajeno ven. Zgrajeno in zgrajeno ven. Večino časa bomo posvetili prvemu, in tam bomo začeli, z zgrajenim.

Zgrajeno

Piše, da “je cerkev po vsej Judeji in Galileji in Samari imela mir in se gradila.” Drug način, kako bi lahko rekli, je, da se je gradila. Gradila se je. Moč cerkve je velik deal. Cerkev je telo Kristusovo; je nevesta Kristusova. Je čreda dobrega pastirja. Združena je bila po večnem načrtu Božjem, zavarovana z izlivanjem dragocene krvi Kristusove, in vlada ji vzneseni in zmagoviti Gospod Jezus Kristus. Varno je reči, da rast in moč cerkve odvisita od Kristusa.

In v tem verzu mislim, da vidimo tri stvari, tri načine, kako je Kristus tisti, na katerem se cerkev gradi. Tri načine, kako se cerkev gradi na Kristusu. Eden je, da se cerkev gradi na Kristusovem povelu. Vidimo tudi, da se cerkev gradi kot Kristusova cerkev. In potem tudi vidimo, da se gradi po Kristusovi zavezi. Poglejmo si te tri stvari.

Zgrajeno na Kristusovem povelu

Prvič, vidimo, da je cerkev zgrajena v izpolnitvi in v poslušnosti Kristovemu zapovedu. Ena od stvari, ki ta verz izpostavlja v knjigi Del, je, da služi kot povzetek. Je povzetek vsega, kar je bilo prej v knjigi Del, ampak je tudi prehodni verz. Torej nas pripravlja, da nam pove, kaj se bo zgodilo v ostalem delu te knjige Del. In kot povzetek, verz 31 nam govori, da je bila cerkev po vsej Judeji, Galileji in Samari zgrajena. Zdaj, z omenjanjem teh treh krajev, smo vezani na sam namen in red in oris knjige Del. Ker vidite, kje se začne knjiga Del? Knjiga Del se začne v Jeruzalemu in se začne z Jezusom in je z njegovimi učenci in jim pove, naj čakajo v Jeruzalemu, naj čakajo na prihod obljube Božje, na prihod Svetega Duha. In tik pred svojim vnebohodom, Jezus reče svojim učencem. Reče: “Boste prejeli moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moji priči v Jeruzalemu in po vsej Judeji in v Samari in do koncev zemlje.” Knjiga Del se začne z Jezusom v Jeruzalemu. Konča se s Pavlom v Rimu. In sledijo tej liniji krajev, ki jih Jezus daje svojim učencem – Jeruzalem, Judeja, Samarija in do koncev zemlje.

“Na tem kamnu”

In tako v verziji 31 najdemo, da se ko se beseda o Jezusovem vstajenju širi, cerkev gradi v miru – kje? „Po vsej Judeji in Galileji in Samariji.“ Ravno tako, kot je Jezus ukazal, je cerkev rasla in se krepila. Vidite, kar Kristus zapovedi, Kristus tudi da. Ko On naroči svojim učencem, svojim sledilcem, da so priče in da delajo učence, On bo izpolnil, kar je zapovedal. On bo povzročil in dal sad od njihovega dela zanj, ker je to Božji načrt in to je Božje delo. Se boste spomnili v evangelijih, ko Peter izpoveda, da je Jezus Kristus – in kaj pravi Jezus Petru? Pravi: „Na tej skali,“ tej izpovedi Jezusa kot Kristusa, „Na tej skali bom zgradil svojo cerkev in vrata pekla ne bodo prevladovala nad njo.“ In je bila intenzivna preganjanja in nasprotovanja proti cerkvi v času knjige Dela apostolov. In učenci, apostoli, so bili vrženi v zapor. So jim ukazali, naj ne govorijo o Jezusu. Beremo o Stefanu in kako je bil lažno obtožen in kamnovan; prvi mučenik v zgodnji cerkvi. Beremo celo v poglavju pred tem, da je bil Saul, ki je postal Pavel – je divjal po cerkvi.

Ale če bi lahko samo destilirali sporočilo iz Dziejów Apostolskich v nekaj besed, bi lahko rekli, da je to priča o vstajenju z močjo in s preganjanjem. In to je tisto, kar najdemo – da ko gre sporočilo o evangeliju, da je Jezus vstal od mrtvih, naprej in po moči Svetega Duha se cerkev množila in raste in gradi ter se krepi v izpolnitvi Kristusovega ukaza in vsoočena z intenzivnim preganjanjem. Zdaj bi lahko iz tega enega samega vidika vzeli več lekcij, ker živimo v kulturi, v kateri je skoraj na vsak način proti Božjim načinom; proti Božji resnici. Vidimo teroristična dejanja, ki so skoraj tedenska realnost, in to vedno bolj obremenjuje ljudi. In vendar kaj vidimo tukaj v tem odlomku? Da tudi če se cerkev zdi, kot da stoji na nestabilnem terenu, mora posodobiti, prava potreba pa je reformacija; prava potreba je vrnitev k sporočilu o vstajenju in k zanašanju na Svetega Duha, saj vemo, da je to način, kako Kristus gradi in krepi Svojo cerkev.

To je tudi vzbujanje za nas. Morda se nekateri od vas sprašujete, ali je vredno posvetiti cerkvi? Ali je vredno služiti in dati ter narediti sebe ranljivim v življenju občine? Morda so nekateri od vas že vrsto let služili v cerkvi; ste utrujeni? Morda to samo ni več taka prioriteta kot prej? Kaj vidimo tukaj, je da rast cerkve, moč cerkve, je Kristusov ukaz. To je Božji načrt in Bog bo videl Svoje delo do konca, do izpolnitve, do konca časa, za slavo Kristusa in za dobro Njegovih ljudi. Ta verz nam govori: “Poglejte, kaj Bog počne za Svojo cerkev, s Svojo cerkev. On daje, kar je ukazal.” pričakujte to! Molite za to. čakajte na to. In se posvetite Njegovi cerkvi.

Izgradnja kot Kristusova cerkev

Torej nas to vodi k drugi stvari. Katera je cerkev? To je Kristova cerkev! To je Kristova cerkev, ki se gradi. Krist je glava cerkve in obstaja ena cerkev; ena cerkev z mirom in enotnostjo v Kristusu. Poglejte nazaj na verz tam, verz 31. Poglejte, kaj piše. Piše: „Torej je cerkev,“ edina cerkev, „imala mir in se gradila.“ Je ena cerkev, čeprav je na več mestih. Je v Judeji in Galileji in Samariji, a je še vedno ena cerkev. Dejansko, če bi prevedli to besedo „po vsej“, kjer piše „po vsej“, bi lahko rekli „na celem“. Torej bi lahko rekli, da je cerkev „na celem Judeji in Galileji in Samariji“. In ta beseda v grškem jeziku je dejansko ista beseda, od koder dobimo besedo „katolična“. To je tisto, kar izpovedujemo ali priznavamo, ko recemo Apostolov simbol vere in rečemo, da verjamemo v „sveto katolično cerkev“. Ne rečemo, da verjamemo v rimskokatoliško cerkev, ampak da verjamemo v eno univerzalno cerkev, svetovno cerkev Kristusa. Potrjujemo našo vero in našo zavezo temu. Cerkev, ki je sestavljena iz vernikov iz vsakega naroda, vsakega plemena, vsakega jezika, vsakega ljudstva.

Ena Cerkev V Kristusu Jezusu

To je tisto, za kar se Jezus molil pred svojo križanjem. Molil je s svojimi učenci, da bi „vsi, ki verujejo v Njega, bili eni, tako kot je On in Oče eni.“ To je tisto, kar je Jezus naročil svojim učencem na koncu Matejevega evangelija, ko je rekel: „Pojdite in naredite učence vseh narodov.“ In kaj najdemo, ko pridemo do knjige Razodetja, če ne mešano množico, ki je ne more nihče prešteti, ki je pred prestolom in častijo Jagnjeta, častijo Kristusa. To je Božje obljubilo, ki sega nazaj do njegove obljube Abrahamu, da bodo skozi Abrahamove potomce vse družine zemlje blagoslovljene. To je ena cerkev in je v Kristusu Jezusu. In vidimo začetek te enotnosti prav tukaj v knjigi Dela apostolov v 31. verziku 9. poglavja, ko so tisti iz Judeje in Galileje in Samarije združeni in uživajo mir in uživajo izgradnjo, gradijo se.

Premagovanje ovir

In že na tej točki v knjigi Dejanovih del, je cerkev premagala velike ovire. Veste, če vzamete samo te tri besede, “Judeja in Galileja in Samarija,” je v teh treh besedah zapletena in žalostna zgodovina. Tu je idolatrija, tu je državljanska vojna, tu je sovraštvo, tu je izgnanstvo, tu je predsodek, tu je svetovnost, tu je samozadovoljnost. Judeja je bilo mesto templja. To je bilo kraj, kjer so živeli verski eliti in kjer so imeli svoj sedež. Galileja je bila judovsko ozemlje, a je bilo močno vplivano in zaznamovano s kulturnimi vplivi rimske in grške kulture. Samarija je bila med njima in njenim prebivalstvom niso bili čistega judovskega porekla in so sledili drugačnim verskim praksam. In Judi so sovražili Samaritance. Povedano nam je, da so tisti iz Galileje, ko so šli dol v Judejo, prečkali reko Jordan, da bi obšli območje Samarije. Niso želeli priti v stik s temi ljudmi. In od časa do časa je izbruhnila intenzivna nasilnost med temi skupinami ljudi. A tu je povedano, da je bila ena cerkev v teh krajih in da je imela ta cerkev mir in je bila gradljiva. Nije bila samo prosta nasprotovanja; bil je mir med njimi. Bil je mir med temi ljudmi, ki so bili prej v sovražnosti z Bogom in so bili zdaj pomirjeni z Očetom in jim je bil dan dar večnega življenja v Jezusovem Kristusu, dar Svetega Duha. To so bili ljudje, ki so bili v sovražnosti drug z drugim, in zdaj se veselijo skupaj v veselju, v veri in v občestvu. In ta beseda za “cerkev”, ki jo imamo tukaj, pomeni dobesedno “poklicani”. Bili so “poklicani” iz svojih prejšnjih načinov in iz svojih raznolikih ozadij, da bi prišli v eno cerkev, eno telo, en narod za slavo Kristusovo.

In morda najbolj očiten primer te radikalne preobrazbe, ki jo ljudje doživijo, je preobrazba, ki se je zgodila s Saulom ali Pavlom. Tukaj je bil človek prej v tem poglavju, tukaj je človek, ki je bil glavni preganjalec in zatiralec Cerkve, in zdaj je vključen v Cerkev, v občestvo svetnikov. In ne samo, da ni več preganjalec, ampak je zdaj eno od glavnih orodij za gradnjo Cerkve. To je radikalna preobrazba, ki se zgodi tukaj v tem poglavju, v tem verzih, o katerih nam je povedano. Rast Cerkve prinaša mir med tistimi, ki so različni in razdeljeni. Zakaj je to pomembno? Zakaj je pomembno imeti enotnost med to različnostjo? Ker nič drugega ne more storiti tega; samo Kristus to stori. To se zgodi samo v Kristusovi Cerkvi, in tako to prinaša slavo Kristusovemu imenu. In to vidimo prav tukaj v tem versu.

Izgradnja s Kristusovo Zavezo

Tretja stvar, ki jo vidimo o tem, kako je Cerkev zgrajena na Kristusu, je ta opis življenja, ki ga je uživalo med verniki. Vidimo tukaj Kristusovo stalno zavezo, Njegovo službo Cerkvi. Cerkev je zgrajena s Kristusovo zavezo do njih. Verz nam pove, da so "hodili v strahu Gospodovem in v tolažbi Svetega Duha." Zdaj pomisli na značilnosti Jezusove službe. Kateri so bili vidiki Kristusove službe? No, lahko bi identificiral te dve značilnosti prav tukaj, kajne? Ker je vse, kar je Jezus naredil in rekel, bilo storjeno za slavo Božjo. Njegova zaveza, da preživi čas s svojim Očetom v molitvi. Vsi njegovi mogočni deli in čudeži in znamenja in učenje, ki je storil, je bilo, da bi Bogu dalo slavo. In celo njegova smrt na križu in sprejemanje jeze Očetove, to je bilo storjeno iz poslušnosti in podjavljanja volji svojega Očeta. To je bil strah Gospodov, ki je proždal vse Kristusovo službo.

In Sveti Duh, tisti Sveti Duh, ki je deloval nadnaravne čudeže v Jezusovem življenju in skozi njegovo službo, je Sveti Duh, ki zdaj nadaljuje svojo službo v in skozi vse, ki verujejo v Kristusa. Jezus je to obljubil. Objal je, da bo zapustil svoje učence, vendar jih ne bo pustil samih, ampak bo poslal Svetega Duha, da jih opremi, da jih nauči, da lahko opravljajo službo v njegovem imenu. Drugi naziv Svetega Duha, kot nam je povedano, je Tolažnik ali Pomočnik. Kaj vidimo, da se dogaja prav tukaj v tem odlomku? Da Tolažnik prinaša tolažbo. Gredo "v strahu Gospodovem in tolažbi Svetega Duha". To je dokaz, da je Kristus deloval v svoji cerkvi. Bil je zavezan svoji cerkvi. Nadaljeval je služiti svojim ljudem, ker so pokazali strah Gospodnji in tolažbo Svetega Duha. Ti dve značilnosti vedno hodita skupaj – strah, spoštovanje, posvetitev in častitev Boga skupaj s spodbujanjem in tolažbo, veseljem in blagoslovom Svetega Duha.

Strah Gospodnji

Nismo veliko slišali o strahu pred Gospodom, kajne? Zdi se, da je to nekakšen izraz iz Starega zaveta. In zagotovo je bil to ustrezen odgovor na Božjo slavo skozi ves Stari zavet – strah pred Gospodom. Toda v Novem zavetu avtorji na mnogih mestih kličejo k strahu v luči realnosti evangelija. Kajti vidite, to nas uči evangelij. Evangelij nas uči, da se moramo bati Gospoda. Evangelij nas uči, da naše grehe zaslužujejo Božjo jezo in nezadovoljstvo ter kazen. Da ni ničesar, kar bi lahko storili, da bi odstranili naše grehe in si prislužili Božjo blagoslov. Toda naše odrešenje pride samo po smrti in vstajenju Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Tako smo revni brez Kristusa. Tako je drago naše odrešenje. Kakšen bi lahko bil bolj primeren odgovor kot strah in občutek veličanstva ter spoštovanja in čaščenja pred Bogom? Kakšen bi lahko bil bolj primeren odgovor, kot če bi, kot pravi J.I. Packer, ali če bi sposodili naslov njegove knjige, "Bog'a vzeli resno"? Kako lahko kdajkoli uživamo v udobju Svetega Duha, če ne dajemo Bogu naše najvišje posvetitve?

Zdi se mi, da je varno reči, da si vsi želimo in hrepenimo po tolažbi Svetega Duha, toda vzamemo Boga resno? Že se sprašujem, če bi vprašali naše otroke, če bi vprašali naše sosede, naše sodelavce: "Kaj je najvišja prioriteta v našem življenju?" Že se sprašujem, kaj bi rekli! Vsi se nagibamo k temu, da vzamemo sebe resno. Ali ne? Vzamemo naše delo resno, vzamemo naš šport resno, vzamemo naš videz, našo hrano in pijačo, našo zabavo resno; vzamemo sebe resno. Kaj je bolj očitno kot razširjenost selfijev? Želimo si slikati sebe. In če vzamemo sebe resno, želimo drugim ljudem povedati o sebi. Tako to vidimo v naši kulturi. Toda vzamemo Boga resno? Priznavam, da želim, da Duh spremeni življenja, toda ali vedno to počnem s pričakovanjem in nestrpnostjo glede tega, kaj lahko Bog stori? In ali želim malo časti za to na poti? Že se sprašujem, koliko nas želimo, da naši otroci, mladostniki rastejo in uživajo v tolažbi Svetega Duha, da dozorijo v veri, da rastejo v učencih, toda samo tako dolgo, dokler se zabavajo pri tem. In kako pogosto modeliramo ustrezen strah Gospodov v našem življenju in prioritetah, ki jih izberemo za naše družine? Vsi smo nagnjeni k iskanju tolažbe Svetega Duha in k zanemarjanju straha Gospodovega. Toda tolažba Svetega Duha prihaja s strahom Gospodovim.

In ko govorim o strahu pred Gospodom, ne govorim o mrzlem ali žalostnem razgledanju. V tem je toplina, veselje v strahu pred Gospodom. V tem je svoboda in iskrenost, upanje v času preizkušnje; zaupanje v času trpljenja. Moč in globina ter enotnost se gradijo, ko je Cerkev Kristusova. To je lepa slika Cerkve, ki se gradi v poglavju 9, verz 31, Dela apostolov. Cerkev je Božji načrt za slavo Kristusovo in za dobro Njegovega ljudstva. V naši družini smo nekako postali ptica- nori. Ne bom povedal veliko o tem, ker ne vem, koliko bi rad razkril o tem, kako nori smo, toda zelo smo pozorni na dogajanje ptic na našem dvorišču! In včeraj sem naletel na ptico gnezdo. Te vidimo ves čas, toda me je samo zadela, kako impresivno je bilo to ptice gnezdo. Tukaj je bila slama in ostanki in umazanija in te ptice lahko to sestavijo in naredijo gnezdo za jajca in zase. Ali ni čudovito, kaj Bog počne pri gradnji Cerkve? On vzame Judov in poganov, Galilejcev in Samaretanov, sužnjev in svobodnjakov, bogatih in revnih, in jih združi kot Njegovo Cerkev, kot Kristusovo Cerkev za Njegovo slavo, ta lepa slika hoje v strahu pred Gospodom in v tolažbi Svetega Duha? To počne Bog pri gradnji Njegove Cerkve. Torej se Cerkev gradi. Graduje se.

V zadnji besedi tega verza nam tudi povedo, da je bilo, ko je bilo zgrajeno, tudi razširjeno. To bo naša zadnja točka za danes. Gre za to, da je bila Cerkev razširjena; Cerkev se je množila. Ko je bila Cerkev utrjena, se je Cerkev množila. Dejansko lahko rečemo, da je eden od znakov moči Cerkve ta, da je usmerjena navzven. Bila je razširjena, ko je bila zgrajena, in bila je zgrajena, ko je bila razširjena. To ni statično telo vernikov. To ni ekskluzivni klub. To je dinamična skupnost, o kateri nam tukaj govorijo. Ena od modnih besed v Cerkvi danes, v naši kulturi, mislim, je "skupnost – živeti skupaj". In to je zagotovo ena od prioritet tega odlomka; to je ena od lepih stvari tukaj. Skupaj izkušajo skupnost. Toda ena od nevarnosti poudarjanja in osredotočanja na skupnost je, da lahko postane fokus usmerjen navznoter in skupnost lahko postane zaprta. In lahko postane težko vključiti nove ljudi ali zunanjce. In sem prepričan, da so mnogi od nas to izkusili v majhnih skupinah ali nedeljenskih šolah ali podobnih stvareh.

Razširjena

Toda vidimo tukaj, da ko je fokus na Bogu in ko je fokus na Kristovem zapovedu, da zgradi svojo Cerkev in da gre in dela učence, Cerkev sega ven in rast Cerkve prinaša slavo Kristusovemu imenu. In kar vidimo, ko Cerkev sega ven, so kakovosti, ki dajejo moč Cerkvi, enake kakovosti, ki napajajo rast. Tiste stvari, ki so bile prisotne in očitne v Kristusovem služevanju njim – strah Gospodov in tolažba Svetega Duha – ti dve stvari sta jih gonili ven, pogoni in prinašata množitev tistih, ki so zunaj Cerkve. V strahu Gospodovem in v tolažbi Svetega Duha so hodili, ko se je Cerkev množila. Bila je razširjena.

Utrditev vodi k množanju

To je v bistvu načelo, ki ste ga že večkrat slišali od Eda, da "kar sega najgloblje v srce, sega tudi najširše v svet." Da ko je cerkev zgrajena, je zgrajena tudi navzven. Pogosto slišimo na misijskih konferencah citat Johna Piperja, ki pravi: "Misija obstaja, ker čaščenje ne obstaja!" Lahko pa tudi rečemo, da misija obstaja, ker čaščenje obstaja. In to je tisto, kar Piper dejansko pravi v tem pridigi, kjer govori o tem. To je, da izgradnja cerkve vodi k razmnožitvi. In razlog, zakaj je to tako pomembno, je, da cerkev napreduje v težke kraje; gre k ljudem z resničnimi, globokimi potrebami. Kaj je namreč stanje sveta? Kaj je stanje tistih, ki so zunaj cerkve? No, to je nasprotno od tega, kar vidimo tukaj. So brez straha pred Gospodom in brez tolažbe Svetega Duha. Ni občutka odvisnosti od Boga. Ni upanja in miru in tolažbe, ampak samo ponos in brezplodnost. Mislim, da ne potrebujemo primerov, kako to označuje svet okoli nas, ampak Kristus nam daje nekaj boljšega. On nam daje sebe. In v njem smo poklicani k moči in enotnosti in veselju in miru in čudovitemu in ljubezni. Poklicani smo k življenju, večno življenje v njem.

Ko upamo na te stvari, molimo za te stvari, čakamo na te stvari, je eno od potrditev, ki jih vzamemo, to, da molimo za oživitev. Molimo za reformacijo, za osvežitev, obnovo. Ste slišali to "re"? Prosimo Boga, da naredi nekaj, kar je že naredil prej. Prosimo, da bi to naredil znova. In lahko smo nestrpni, ker vidimo, da je to že naredil prej. In dokaz za to je prav tukaj v Apostolskih delih, poglavje 9, verz 31. Kličemo Boga, da to naredi še enkrat za slavo Kristusa in za dobro njegovega ljudstva.

Zdaj berem knjigo o poplavi reke Mississippi leta 1927, Rising Tide. In knjiga je resnično neverjetna! Eden glavnih likov v knjigi je reka Mississippi sama. Je eden najbolj dominantnih likov v knjigi. In neverjetno je slišati, kako opisuje moč in intenzivnost reke, ko teče navzdol in ko se dviga navzgor. In na vsaki točki poti reka išče, da bi prekršila nasipe. Išče, da bi se dvignila nad nasipe in se razširila zunaj bregov reke. To je intenzivnost in moč reke.

To je tisto, kar vidimo v cerkvi, ko je cerkev zgrajena, ko raste in se širi. Išče, da bi dosegla in zgradila ter rasla in se množila za slavo Kristusa. To počne cerkev. To vidimo, da počne tukaj v dejanih apostolov, poglavje 9, verz 31. Molimo, da bi to počela tudi v našem času.

Življenje preprostosti

Želim samo zaključiti z nekaj komentarji. Ko pridem k takšnemu odlomku, vedno ugotovim, da je pridigovanje in poučevanje o strahu Gospodovem še posebej težko. Morda je to transcendenca Boga; težko je to izraziti z besedami in zajeti ne samo teror, ampak tudi spoštljivo občudovanje in ljubezen v tem strahu. Kako torej to izgleda? Kako izgleda imeti strah Gospodov in tolažbo Svetega Duha? Nekaj besed mi pride na misel. In ena izmed njih je – življenje preprostosti. Vemo, da smo tako zelo razdistrahirani in zaposleni večino časa. Privlačeni smo, da zapolnimo vsak trenutek počitka ali tihe z hrupom ali vizualno stimulacijo. Toda tukaj je, mislim, poziv k nam, da smo tihi. Mislim, kot je David molil prej, "Bodi miren in znaj, da sem jaz Bog", in vzeti čas, da se čudimo in občudujemo Božjo stvaritev; spomniti se Njegovih blagoslovov, spomniti se evangelija in dati Mu hvala za to. Rasti v cenjenju za to, kar je storil.

Tudi v cerkvi v Delih je vidna preprostost, kajne? Če se vrnemo v poglavje 2, kaj je počela cerkev v času zgodnje cerkve? Bila je dejansko preprosta. Posvečali so se hvaljenju in molitvi. Posvečali so se besedi in zakramentu. In posvečali so se druženju in velikodušnosti. Preprosto je, a izredno. Kajne? In ko so se posvečali tem stvarem, so bili pripravljeni izstopati iz okolice, biti sol in svetloba v svojem svetu. Bila je pripravljenost z njihove strani, da bi prenašali preizkušnje, da bi prenašali trpljenje, da bi trpeli s upanjem in bili pripravljeni dati odgovor tistim, ki so jih videli, za razlog njihovega upanja. Zakaj so imeli tak velik up? Zaradi vstajenja; zaradi večnega življenja v Kristusu Jezusu. In skupaj so se krepljali eden drugega skozi tiste čase. In bili so pripravljeni biti priča za Kristusa.

In morda je to tam, kjer merimo to. Če nimamo želje in bremena za izgubljene, morda nismo v celoti razumeli blagoslova strahu Gospodovega in tolažbe Svetega Duha. Morda nismo v celoti cenili neverjetne privilegije cerkve, ampak tudi neverjetne potrebe izgubljenih. In morda moramo iti nazaj tja, kjer smo začeli bogoslužje, v žalostinkah poglavje 3, klic k čaščenju – „Torej iščimo in izprašajmo naše poti in se vrnimo k Gospodinu in dvignimo naše srce in roke k Bogu na nebu.” Pojdimo k Njemu v molitvi!

Oče, ti hvalimo za tvoje besedo in za ta Gospodov dan, ki prihaja, zjutraj in zvečer, da slišimo tvojo besedo in popevamo tvoje hvale. Molimo, da bi ti po svojem Duhu deloval v nas, da bi nas obnovil in oživil ter dal nam veselje v Kristusu in dal nam srce za izgubljene in dal nam priložnosti, da segamo ven. In ko gradimo, da bi gradili ven, za tvojo slavo, za slavo Kristusa in za naše večno dobro. In molimo te za te stvari v Kristusovem imenu, amen.